logowm

dr. Sergej Vrišer: PREUČUJEMO VOJAŠKO ZGODOVINO

Uvodne misli na srečanju ob izidu prve številke Vojnozgodovinskega zbornika

Ko me je prireditelj današnjega srečanja povabil, da bi spregovoril o vojnozgodovinskem tisku na Slovenskem, prav gotovo ni imel v mislih, da naj na dolgo in široko naštevam dela, ki se posebej ukvarjajo z zgodovino vojaštva ali vojskovanja na naših tleh, pa tudi ne vseh tistih, ki tako ali drugače bolj obrobno omenjajo vojaško tematiko. Saj bi potem lahko našteval omembe turških vpadov, pa kmečke upore in Valvasorja, da nevedem samo nekaj zgodovinskih obdobij in pri tem izpustim starejšo zgodovino z arheologijo in njenim orožjem ter okopi, srednji vek z njegovimi utrdbami, gradovi in mestnimi obzidji na eni strani in pisce, kot so denimo Ivan Matičič, Ljudevit Pivko, Rudolf Maister in tako naprej vse do NOB in vojne za osamosvojitev Slovenije na drugi strani. Končno je Janez Švajncer v svoji knjigi o vojni in vojaški zgodovini Slovencev mnoga od teh del že citiral in jih ob koncu knjige tudi zbral v uporaben pregled.

Da pa pri svojem razmišljanju vendarle ostanem pri tisku, bi rad opozoril, da je poleg že objavljenega najti v natisnjenih delih še precej gradiva, ki lahko obogati našo vednost na področju vojaške zgodovine. Eden takih virov je nedvomno dnevno časopisje iz preteklega stoletja in časov pred prvo vojno. Za primer: leta 1865 sta ljubljanska časopisa Triglav in Laibacher Zeitung poročala, prvi v slovenščini, o rekrutiranju vojakov ‘meksikajnarjev’, drugi, v nemščini, o svečanosti v zvezi z blagoslovitvijo nove zastave polka št.6 z Moravskega v Ljubljani. Podobnih vesti, včasih prav obrobnih, je seveda v lokalnih glasilih še več, lahko pa prispevajo k celovitejši podobi o vojaškem žitju pri nas in k osvetlitvi najrazličnejših segmentov vojaškega utripa. Tu velja opozoriti, da je metoda podobnega skrbnega izpisovanja iz časopisov in drugih tiskov koristno dopolnila različna etnološka preučevanja (npr. oblačilno kulturo 18. in 19. stoletja dr. Angelosa Baša).

Na prvi pogled precej obrobne se zdijo različne reklamne objave, npr. krojačev, ki se priporočajo za šivanje uniform, nadalje obrtnikov – izdelovalcev vojaške obutve, konjske opreme ali med prvo vojno najrazličnejših predmetov osebne rabe, primernih za bivanje na fronti, npr. zimskega perila, žepnih svetilk, da omenim samo nekaj primerov te vrste.

Poglavje zase so z vojnimi razmerami povezane gospodarske omejitve, obvezne oddaje živeža, prehrambeni boni, namestitve vojaštva med civilnim prebivalstvom, popisi konj, oddajanje kovinskih predmetov, pobiranje zvonov in druge vojne tegobe, ki so v tisku omenjene v lapidarnih stavkih, a so se v resnici globoko zajedle v vsakdan slovenskih ljudi.

Če ostanemo pri tisku in pustimo ob strani vojaške odredbe, razglase in službene pravilnike, kot je npr. Službovnik za cesarsko kraljevo vojsko, ki ga je leta 1874 za tedanje čase odlično poslovenil upokojeni major Anton Komel pl. Sočebran, ne kaže prezreti, spet po etnoloških izkušnjah, starejše literature, kot je npr. Josipa Jurčiča delo Spomini starega Slovenca – Napoleonovega vojaka ali pa Frana Erjavca Huzarje na Polici, da ne omenjam poznejših del, kot so Prežihov Doberdob ali pa Boda Kaltenbocka ‘Armee in Schatten’, kjer naletimo na presenetljive opise slovenskih vojakov v 1. svetovni vojni. Če v teh delih nemara ne najdemo nekih določnejših opisov vojnih operacij, je literatura pomembna s kulturno-zgodovinske plati, saj vmešča Slovence kot vojake v tedanjo družbo in mozaičnost ljudstev dvojne mornarhije. Prav sociološka stran je ob citiranju skopih in suhoparnih vojaških dokumentov pogosto premalo upoštevana ali pa enostransko in s tem tudi napačno osvetljena. Tako naletimo npr. na šablonsko ocenjevanje nizke omike nekdanjih oficirjev, na zmotna presojanja karierizma in vpetosti v nekdanjo avstroogrsko armado, v kateri Slovenci niso bili že kar a priori njeni sovražniki itd. V tem pogledu velja opozoriti na poglobljeno študijo o oficirjih rajnke avstrijske mornarhije, ki jo je leta 1990 napisal madžarski zgodovinar Istvan Deak.

Morda zaenkrat le toliko o tisku. Z navajanjem sekundarnih tiskanih virov pa smo se približali dokumentaciji, ki jo predstavljajo npr. deloma že objavljeni dnevniki in spomini iz prve in druge svetovne vojne. Janez Švajncer je predstavil vojaško pot  Maistrovega borca Bena Zeilhoferja (ČZN 1984), v Borcu so leta 1988 izšla pisma in dnevnik Karla Jagodiča,v Gradcu so leta 1984 objavili nemški dnevnik stotnika 2. gorskega strelskega polka Franca Dobnika, ki je padel leta 1914, vsekakor gradivo, ki bi bilo vredno objave tudi pri nas. Prav gotovo je podobnih in neobjavljenih pričevanj še več. Naj k temu primaknem še izredno dragocene spomine na vojaška leta in vojskovanje mariborskega 47. pešpolka v Italiji, ki jih je leta 1863 spisal Mariborčan Friderik Leyrer in so šele pred nekaj leti prišli v slovensko posest. Ta dnevnik bo v slovenskem prevodu priredil in objavil mariborski zgodovinar Sašo Radovanovič

Na tisk se tesno navezuje slikovno gradivo – likovna dela in fotografije. Če se spet pomudimo pri starejši likovnidokumentaciji, pridejo v poštev že naše stenske slikarije (npr. oprema konjenikov, sv. Treh kraljev ali sv. Jurija), nadalje poslikave baročnih notranjščin (npr.bojne scene na stropu gradu Grm pri Novem mestu). Naslikana militantnost nam sicer ugaja, vprašljiva pa ni le dokumentarnost dogodkov in videza oseb, ampak tudi slikarska izvirnost, saj je znano, da so slikarji največkrat te prizore posnemali po grafičnih predlogah tujih mojstrov, kolikor si niso dajali duška z lastno domišljijo.

Celota zase so likovne upodobitve, ki niso v naši posesti, predstavljajo pa naše kraje in ljudi. V mislih imam bogato likovno dokumentacijo v dunajskem vojnem muzeju, ki sem si jo deloma tudi ogledal. Tam zasledimo med risbami in skicami tudi fiziognomije vojakov in enot na Slovenskem, npr. barvno skico prej imenjenega Franca Dobnika in druge. Pomembne so tudi skice, ki prikazujejo življenje avstrijskih mornarjev, med katerimi je bilo mnogo Slovencev.

Po dokumentarnosti je še pomembnejše fotografsko gradivo. Sorazmerno dobro sta dokumentirani prva in druga svetovna vojna, saj so takrat že delovale vojaške fotoslužbe, poleg njih pa še fotografi raznih časopisov in seveda številni fotografi amaterji. Tako premoremo mnogo posnetkov s soškega bojišča. Obsežna je tudi fotodokumentacija iz NOB, čeravno je nastajala včasih v izredno težavnih okoliščinah.

Daleč šibkejše je dokumentiran čas pred prvo vojno. Reportažnih fotografij je zelo malo in posebej redke so tiste iz zgodnejših časov fotografije. Tako sta že prava redkost fotografiji skupine ljubljanskih častnikov in že omenjena blagoslovitev polkovne zastave, obe iz leta 1865. Spet bi bilo nujno pregledati gradivo, ki ga hrani dunajski vojni muzej. Iz avstrijske literature poznamo npr. skupinski posnetek godbe kranjskega polka št. 17, ‘kranjskih Janezov’ v belih suknjičih, posnetih leta 1866 v Boznu. A tudi precej mlajši posnetki iz naših krajev so redki in toliko dragocenejši. Do nedavnega so bile neznane fotografije, ki so nastale ob odkritju spomenika dragoncu Vaclavu Karliku leta 1903 v Mariboru. Prav tako še niso bile objavljene reportažne in amaterske fotografije z artilerijskih manevrov na Dolenjskem in Notranjskem iz leta 1907. Tudi danes že znano in kulturnozgodovinsko izredno zgovorno fotografijo parade mariborske kadetnice iz leta 1908 sem prvič objavil v Kroniki leta 1974..

Za Maistrov čas in boje na Koroškem fotoposnetkov sicer ne manjka. Še vedno pa se najdejo taki, ki jih slovenska javnost ne pozna. To bi veljalo za posnetke slovenskih vojakov ob zasedbi Radgone, ki jih je posnel avstrijski fotograf, ali pa za fotografijo s pogreba neznanega vojaka, po vsej verjetnosti slovenskega častnika iz leta 1919. Vse to sodi med pričevalno gradivo o naši slovenski vojaški preteklosti in v okvir, kot si ga je zarisalo glasilo, o katerem teče beseda.

Naj mi bo za konec dovoljeno, da v zvezi z njegovo vsebino spregovorim tudi o poglavju, ki naj bi ga po mojem mnenju ta zbornik moral nujno pokrivati. Gre za tako imenovano militarijo. Danes vključujemo pod ta zbirni naslov najrazličnejše vojaške teme, v bistvu pa zunaj naših meja kot militarijo pojmujejo ožje zbirateljstvo in sicer v prvi vrsti uniform in vojaške opreme. Pri tem ta segment ločujejo od zbiranja orožja, nadalje faleristike – vede o odlikovanjih, veksilologije – vede o zastavah, heraldike – grboslovja in drugih sorodnih področij. Moj namen seveda ni, da bi zarisoval profil nastajajočega glasila: toda dokler ne bi dozorel čas za specialno revijo, ki bi prinašala vesti s te, zvečine tudi tržno pogojene scene, menim, da naj bi tudi novi zbornik, morda le v obliki kratkih informacij spremljal gibanje takih zbirk pri nas. Seveda le, kolikor bi bili zbiralci za takšno sodelovanje pripravljeni in se ne bi zapirali v ljubosumno in samozadovoljno kolekcionarstvo brez posluha za razširjanje vednosti, ki naj bi bila last vseh in predvsem zrcalo naše domovine. Tudi takih zbiralcev namreč ne manjka, na tujem in doma.

Avtor: dr. Sergej Vrišer

V Logatcu, 16. novembra 1998

(Vojnozgodovinski zbornik št. 2)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.