rsz_jjeraj_1843

ANTON GRAŠIČ S POLICE PRI NAKLEM IN MEDALJA PRIDNEGA OSKRBOVALCA SADNEGA DREVJA

Največjo zbirko starih kmetijskih medalj na Slovenskem je imel Anton Grašič s Police pri Naklem. Imel je še veliko drugega, sabelj, sulic, helebard, omar in skrinj, toda s srcem je bil najbolj prav pri prelepih kmetijskih medaljah. Hranil jih je v veliki stari gorenjski skrinji, pisano poslikani, takšni, kot so v njih, pred sto in več leti, imele mlade neveste balo, ko so prišle k moževi hiši.

Anton Grašič je bil prava gorenjska korenina, tak že po videzu. Ni si ga bilo težko predstavljati, kakšen je bil videti kot partizanski komandant. Meril je okrog meter devetdeset.  Roko je imel kot lopato, raven je bil kot smreka. Toda samo do takrat, ko so mu iz Armade pripeljali truplo najmlajšega sina, njegovega ljubljenca. Takrat se mu je podrl svet in ga je upognilo. Na potrdilu so zapisali, da je bil samomor na straži, on pa je na silo odprl pocinkano krsto. Takrat je lahko videl, da sta sina ubila dva strela v tilnik. Ni ga na svetu človeka, ki bi se lahko s puško ustrelil v tilnik, še posebej ne dvakrat. Črno je gledal okoli sebe in ko je bila bolečina najhujša, je bil pripravljen povedati, da so mu Srbi tako vrnili za takrat, ko so jih leta 1945 slovenski partizani na mariborskem mostu ustavili s strojnicami. Na vozove so si, tatovi, naložili vse, kar so lahko pobrali po mestu, in so jih ustavili…

Ko so mu v vojski ubili najmlajšega sina, je začel piti. Pil je slivovko in počasi razprodajal svojo veliko zbirko starin, saj ni bilo več nikogar, da bi mu jo lahko zapustil. Oči je dobival vedno bolj rdeče. Težko je bilo reči, ali od joka v samotnih nočeh ali od slivovke čez dan. Toda ko mu je spomin zašel k mrtvemu sinu, so mu solze same privrele na dan in se je obračal vstran, da jih jaz ne bi videl.

Razumela sva se zelo lepo.

Nazadnje je z njim prišlo tako daleč, da so ga morali zapreti v Hrastovec. Tam je tudi umrl.

Od njegove velike zbirke ni ostalo nič.

Največ mu je bilo do starih medalj za kmetijstvo in posebej konjerejo, slovenskih in tujih, kot da ga je k njim nekaj neustavljivo vleklo. Bile so zelo lepe, toda enako lepe so bile tudi druge medalje, vendar je on ostal samo pri kmetijskih. Nikoli ga nisem vprašal, kaj je bil pred vojno. Mogoče s kmetije? Če je bila na Polici, kjer je živel, to njegova rojstna domačija, potem so bili zelo veliki in imoviti kmetje. Med vojno je bil bataljonski komisar na Pohorju, kaj potem, ne vem. V Maribor je prihajal na srečanja borcev Zidanškove brigade in se je vedno oglasil tudi pri meni.

Zato vem, kako vroče si je želel, da bi njegove kmetijske medalje vzel Narodni muzej Slovenije. Pisal jim je, naj jih kupijo, od tam pa mu niso niti odgovorili.

Ne vem, komu in kako jih je potem prodal.

V Vojni muzej Logatec je kot darilo, na dan, ko smo muzej odpirali, pripeljal odsekani konec cevi s tanka. Žal mu je bilo, da bi ves tank odšel v plavž. V železarni so tanku odrezali konec cevi, naj ostane vsaj ta.

V spomin na Antona Grašiča je v Vojnem muzeju Logatec medalja, ki ji ni na svetu enake. Samo na tej je zapisano, da jo je leta 1843 dobil Jakob Jeraj. Cesarsko kraljevska  kmetijska družba v Ljubljani mu jo je podelila kot »pridnimu oskerbovavzu sadniga drevja«. Ta družba očitno ni bila kar tako, saj drugače ne bi podeljevala tako dragih medalj. Medalja je skoraj kot majhen krožniček, saj meri malenkost manj kot pet centimetrov. Tako velika medalja iz srebra je gotovo tudi nekaj stala, potem pa še vrezovanje imena, priimka in letnice. V starih Kmetijskih in rokodelskih novicah bi gotovo našli natisnjeno, kdo in od kod je bil ta zaslužni sadjar Jakob Jeraj in s čim se je tako zelo izkazal, da so mu podelili tako bogato medaljo.

Če me spomin ne vara, je Anton Grašič imel še dve takšni medalji, le da z drugim imenom, eno pa zanesljivo. Če bi si zapisal ime s tiste medalje, bi o njej lahko vsaj ugibali, tako pa se je izgubila v neznano.

Mogoče bo z medaljo Jakoba Jeraja več sreče.

(objava: Vojni muzej Logatec – Zakladi zgodovine, 2016).

Fotografija:

Medalja Jakoba Jeraja z Gorenjske iz leta 1843

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.