Teritorialna obramba Republike Slovenije je imela že v jugoslovanskih časih svoj praznik v spomin na dan ustanovitve, kljub temu pa je najbolj praznovala 22. decembra ob dnevu JLA. V vojni za Slovenijo leta 1991 je bila JLA nasprotnik slovenskih obrambnih sil, poleg tega smo bili potem v novi, samostojni državi, zato je bilo razumljivo, da smo se dnevu JLA odrekli. Slavnostno smo proslavili samo svoj praznik, to je bil dan Teritorialne obrambe, v spomin na ustanovitev slovenske teritorialne obrambe. Takrat še nikomur ni moglo priti na konec pameti, da bi razglašal, kako naša vojska ni nastala iz teritorialne obrambe, saj bi se mu vsi smejali. Tudi res bi bil videti neumen, kdor bi trdil nekaj takega, saj smo bili vsi po vrsti v veliki večini stari teritorialci in smo najbolje vedeli, kdo smo in kaj.

Proslava ob dnevu teritorialne obrambe je bila 20. novembra 1991 na letališču v Cerkljah. Z vidika celotne teritorialne obrambe, kot se je tedaj imenovala naša slovenska vojska, je bila v pristojnosti oddelka za domovinsko vzgojo na republiškem štabu, izvedel pa jo je pokrajinski štab v Novem mestu. To je pomenilo, da je bil njen dejanski organizator major Gorazd Šošter. Že njegovo ime je jamčilo, da bo proslava pripravljena in izvedena brezhibno. Bil je udeleženec naše vojne in bojnih akcij, poleg tega pa odločen slovenski narodnjak že iz časov študentske pomladi v Mariboru 1968-69.

Proslava na letališču v Cerkljah je bila naša največja vojaška proslava leta 1991. Zbrali smo se vsi, kar nas je bilo, razen tistih, ki so bili na dolžnostih. Prišla je skoraj vsa stalna sestava in na mrzlem, vetrovnem letališču smo prisegli svoji domovini. To je bil tedaj za vse zelo velik dogodek. Šele takrat smo formalno pretrgali s prisego, ki smo jo dali v Jugoslovanski ljudski armadi, čeprav je njena veljavnost prenehala z razglasitvijo samostojne slovenske države 25. junija 1991. Že takrat in še prej bi morali priseči, toda minister Janša o tem ni in ni hotel nič slišati. Kot pri drugih podobnih vprašanjih je verjetno tudi pri tem poslušal Bogataja, ki je dejansko iz ozadja vodil ministrstvo za obrambo. Gotovo je pri tem imel precej besede tudi predsednikov vojaški svetovalec, general Zorc, ki je imel nevidno roko nad teritorialno obrambo. Zanj javnost niti ni vedel, še manj, kako je pomemben. Sicer pa tudi pripadniki naše teritorialne obrambe niso niti slutili, da v imenu vrhovnega poveljnika opravlja te zadeve nek bivši general, in to celo tak, ki ga marsikateri teritorialec ni imel samo v lepem spominu. Kot aktivni oficir JLA je bil načelnik republiškega štaba.

Naj je bilo tako ali drugače, 20. novembra smo skoraj vsi pripadniki stalne sestave teritorialne obrambe Republike Slovenije prišli na letališče v Cerkljah in tam prisegli svoji državi. Nekaj aktivnih oficirjev, ki so k nam prišli po vojni, se je tej prisegi izognilo, toda ker so tako ali tako imeli poseben položaj, se to ni zdelo nikomur čisto nič čudnega.

Kot se nismo tudi mi drugi nič čudili, zakaj nas pošiljajo prisegat v daljne Cerklje bogu za hrbtom, namesto da bi nekaj tako pomembnega izvedli v Ljubljani na trgu, kjer smo že bili ob razglasitvi samostojne države, ali vsaj v vojašnici v Polju ali Šentvidu. Tisti dan bi bila vrata odrta za vse, zbralo bi se mlado in staro, da vidi, kako prvič v sodobni zgodovini slovenski oficirji in vojaki prisegajo svoji samostojni državi. Prisego bi neposredno prenašala televizija, kot se za tak pomemben dogodek spodobi. Čudno, da se Kacin, ki je bil tedaj nekak minister za informiranje, česa takega ni spomnil… (Konec razpredanja za naivne duše, kot smo bili tedaj vsi po vrsti)

Naša prisega je bila posebnost zaradi časa, v katerem je bila dana. Čeprav je zadnji vojak JLA Slovenijo zapustil že pred približno enim mesecem, je bila nevarnost nadaljevanja vojne še zelo živa. Srbom ni bilo nič kaj mogoče verjeti, da so kar tako odšli, saj smo se preveč poznali. Kjer koli so odhajali, so vojaki našim tako radi z roko pokazali, kako nam bodo še rezali grla. Vojna na Hrvaškem je postajala vedno bolj silovita, napovedovala se je tudi v Bosni. Na Hrvaškem so Srbi s pomočjo JLA prevzeli cele pokrajine. Mi smo Hrvatom pošiljali orožje in topovske granate, ker smo si rekli, da se Slovenija brani na Hrvaškem. To je pomenilo, da nam ne bo treba, če bodo Srbe ustavili že Hrvati. Nikomur med nami, naj smo bili še tako visoko v novi vojski, se ni niti sanjalo, da naši najvišji šefi orožje Hrvatom prodajajo. Vse je bilo videti nekako tako, da imamo v Zgornji Ložnici v skladišču gore granat 105 in 155 mm, s katerimi nimamo kaj početi. Hrvatom bodo prišle prav, zato jih odvažajo. Da bi bili pri tem še kakšni kovčki z markami? Nekaj takega bi si lahko izmislil samo kak srbski agent. Naš človek takšnih laži že ne bi razširjal.

Letališče je bilo kot nalašč, da nas z letali zbrišejo z zemlje, če imajo tam doli še takšne namene, in da nam povrnejo za junijsko-julijski poraz. Zato so bili protiletalci z orožjem na strehi letališke stavbe. Vsi smo jih lahko videli. Vojaško gledano so bili vsaj približno dovolj dobri samo za nizko leteča letala. Če bi katero na nas kaj vrglo ali izstrelilo z višine dva tisoč in več metrov, bi mu naši lahko samo pomahali. To smo vedeli, vendar smo jim nekako le zaupali. Še vedno je bilo bolje, da so bili tam, kot da jih ne bi bilo.

Takrat, na tistem mrzlem letališču, smo prisegli svoji državi.

Nazaj grede so si Ptujčani skrajšali pot in so zavili kar čez Hrvaško. Na naši meji so jih potem prijeli slovenski policisti in jih razorožili. O tem se je samo šepetalo, bilo pa je – kot smo slišali – precej grdo in poniževalno.

Kot da nam je naša država sporočila, naj si nič več ne domišljamo, da nas še potrebuje.

Vsak, kdor je bil na naši prisegi v Cerkljah, je dobil lepo značko. Naši so si tedaj tiste prve značke pripenjali na prsih kot odlikovanja, in toliko so jim tudi pomenila. Prva je bila značka Jesen 91. Na Počku smo naredili našo prvo vojaško vajo in vsak, kdor je bil tam, je dobil značko. To je bila naša prva značka po vojni. Nato je prišla značka Zmagali smo. To so si zataknili naši oficirji in vojaki, ki so bili oktobra na proslavi v Kopru, ko smo se zbrali po odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Nato prisega v Cerkljah in tretja – tedaj tega nismo vedeli – tudi zadnja naša značka, ki smo jo imeli za odlikovanje.

Naša vojna generacija je postajala vedno bolj samo še preteklost in odveč.

Avtor: Janez J. Švajncer

(Vojnozgodovinski zbornik št. 45)