logowm

VOJAŠKE PIPE

Ob koncu 19. stoletja je prišlo do navade, ki se je potem obdržala vse do 1. svetovne vojne, da so si vojaki, ko so odslužili vojaški rok, za spomin kupili posebno, okrašeno pipo. Tega si ni mogel privoščiti vsak, pač pa samo tisti, ki so imeli dovolj denarja tudi za kaj takega, ne nujno potrebnega. Potem je ta pipa doma visela na posebnem žeblju na steni. Po njej je nekdanji vojak segel samo ob posebnih priložnostih, ko so se dobili stari vojaški tovariši, ali ob nedeljah, ko so v miru obujali spomine. Tri leta vojaške službe ni bilo kar tako. Veliko so doživeli in izkusili, grdega in lepega. Vojaška služba je bila težka, toda vojaki so si jo znali polepšati. Kdor je imel denar in ni imel posebnih dolžnosti, je lahko vsak večer zavil v bližnjo gostilno na vrček piva, še bolj so bile temu namenjene sobote in nedelje. Za vojake, ki so dosegli kak čin, je bilo vojaško življenje še posebej lepo. Zato ni bilo nič čudnega, da je marsikateri svoje lepe spomine na koncu odnesel domov v obliki pipe.

Porcelanaste pipe so izdelovale razne delavnice. Ponujale so pipe z različnimi barvnimi podobami, z dodatnim doplačilom pa so vojaku na pipo napisale še njegovo ime, priimek, polk in kdaj je služil. Nekateri so si zaželeli še verz, kako so ljubili vino in dekleta, na pipe so prišle celo kitice slovenskih narodnih pesmi. Te pipe so najredkejše.

Leta 1986, ko je zaradi električnega kratkega stika popolnoma zgorela dnevna soba našega stanovanja v Mariboru na Cesti zmage 92, so v ognju končale tudi vojaške pipe. Iz črne, goste mešanice neprepoznavnega pepela, na tleh ga je bilo za kake tri decimetre, sva s prijateljem Jakobom Ciglarjem reševala, kar bi se mogoče še dalo rešiti. Pobirala sva tudi razbite koščke vojaških pip, saj so v ognju vse popokale. Tako so šle v nič prelepe stare vojaške pipe, ki sem jih leta dolgo zbiral s posebnim veseljem. V neki, za vedno odloženi škatli so še vedno spravljeni njihovi ožgani ostanki.

V Vojnem muzeju Logatec je razstavljena vojaška pipa, ki je prišla v zbirko pozneje. Pripadala je dragoncu Jožefu Horvatu, ki je od leta 1903 do 1906 služil v 3. vodu 4. eskadrona mariborskega dragonskega polka št. 5. Jožef Horvat si je za svojo pipo izbral lepo barvno sliko dragonca, ki z desno roko objema dekle, levo pa ima na konju. Dragonec Horvat je moral imeti na vojaška leta lepe spomine, kar pa niti ni bilo tako čudno. Dragonci so imeli med dekleti poseben ugled. Vedela so, da so h konjenici jemali fante z bogatih kmetij, kjer so doma imeli konje. Taki fantje so bili pravi za ženine in nekaj čisto drugega, kot so bili običajni vojaški siromaki.

(Vojni muzej Logatec – Zakladi zgodovine)

Leave a Reply

Your email address will not be published.